Kratek življenjepis

Rodil sem se očetu Adolfu in materi Mariji 13. junija 1950 v Jugoslaviji, kjer je tedaj vladala komunistična diktatura, oziroma uradno: diktatura proletariata, ljudska oblast, socialistična, samoupravna družba ... V šoli sem že tedaj nekako težko razumel, kako je lahko katera koli diktatura dobra, ampak so nas že nekako prepričevali, da je bolj prav, če delavski razred pride na oblast na nasilen način, kot pa z demokratičnimi volitvami. Vsakodnevna indoktrinacija nas je uspešno prepričevala, da je bila naša domovina  ob koncu II. Svetovne vojne osvobojena, saj smo šele desetletja kasneje izvedeli, da so se največji poboji (na desettisoče komunistom nevarnih političnih nasprotnikov in njihovih družinskih članov) dogajali spomladi in poleti 1945, na ukaz (ali vsaj z odobritvijo) kasnejšega ljubljenca svetovnih politikov maršala Tita in celo v sodelovanju  z angleškimi vojaškimi oblastmi. V resnici pa si je komunistična elita v imenu delavskega razreda za 45 dolgih let nasilno prilastila oblast, ukinila demokracijo, cele generacije prikrajšala za osnovne človekove svoboščine ter bistveno zavrla možen gospodarski in družbeni razvoj. Pod krinkami samoupravljanja  in neuvrščenosti je sicer Jugoslavija navzven dajala nekoliko milejši videz, toda načeloma je šlo za enako kot v vseh drugih komunističnih režimih.

Starši lahko tudi v okupiranih in diktatorskih sistemih zagotovijo svojim otrokom lepo otroštvo, polno igre  in sonca, le da jim morajo prikrivati resnico in jim vgraditi ustrezne obrambne samo-cenzurne mehanizme. Zato sem sicer lahko hodil v cerkev, le da tega nisem nikdar smel omeniti v šoli. Lahko sem barval velikonočne pisanice, vendar naslednji dan v šoli nisem smel imeti na prstih sledov barv. Mama mi je sicer omenila svojega dobrega brata Franceta, vendar si mi ni upala povedati, da so ga partizani pobili dva meseca po koncu vojne. Lahko sem upal na uspešno poklicno kariero, vendar le do ravni »pravnega svetovalca« generalnega direktorja Litostroja (kar sem kasneje tudi dosegel), več pa ne, razen, če bi se vpisal v »Zvezo komunistov«, kar pa se nisem nikoli.

Sicer pa se za študij prava nisem odločil zaradi kakšne posebne naklonjenosti do tega poklica, temveč zato, ker so se na to fakulteto vpisali moji tedanji najboljši prijatelji. Tako ni čudno, da sem se takoj po diplomi oglasil pri profesorju Šturmu in ga povprašal, v kateri službi bi jaz kot pravnik lahko imel stik z računalniki. Leta 1974 takšnih možnosti še ni bilo veliko, pa vendar mi je dal dobro priporočilo: Biro za organizacijo in metode, kjer se ukvarjajo z uvajanjem računalništva v javno upravo. Tam sem šel takoj na tečaj Cobola in užival v delu sistemskega analitika. Že tedaj sem se seznanil s projekti pravnih informacijskih sistemov in tudi takoj ugotovil, da noben takšen sistem nima niti najmanjše možnosti za uspeh, ker so bili vsi po vrsti administrativno načrtovani in vodeni. Seveda so porabili velike količine denarja, vendar mi je bilo jasno, da je kakovostna informacijska storitev le tista, ki temelji na komercialnih principih. Za to pa tedaj v Sloveniji ni bilo niti najmanjših možnosti, kot je tudi ni bilo za druge oblike podjetniške pobude. To je bil tudi eden od razlogov, da sem tisto službo pustil in se kar za precej časa poslovil tudi od računalništva.

Sem pa v svoji prvi službi spoznal dekle, s katero sva se leta 1977 poročila – Ireno Leban. Da bi lahko doma prenovili in povečali staro in skromno hišico, sva morala za nekaj let najti drugo stanovanje. Ker pri Občini Domžale, kjer sem bil kot pravni svetovalec zaposlen eno leto, niso imeli prostih kadrovskih stanovanj, sem z veseljem sprejel povabilo, ko mi je telefonirala kolegica Jana iz Litostroja, da iščejo pravnika in mu takoj nudijo stanovanje. Naslednjih pet let sem tako stanoval v Dravljah in se po službi, skoraj vsak dan, vozil domov na Vir, kjer smo prenavljali (skoraj na novo gradili) hišo, skupaj z mojimi starši. Lahko rečem, da smo »komaj shajali« in sem se zaradi varčevanja dostikrat vozil (popoldne delati na Vir, zvečer pa nazaj v Ljubljano) s kolesom, da bi prihranil  pri strošku za gorivo. Malo zaradi nuje, malo pa tudi iz veselja, sem v drugi polovici obdobja sam naredil tudi večino pohištva in to niti ne slabo, saj je še/bilo uporabno več desetletij. Po sedmih letih zakona (in brez otrok) sva se z ženo sporazumno ločila. Spominjam se, da sva imela, takoj po podpisu pri sodnici, še skupno poslovilno kosilo pri Repovžu v Domžalah.

Naslednjih sedem let sem bil samski in živel doma pri mami, ki mi je prala in kuhala, in to res tako požrtvovalno, kot to znajo le mame: za očeta in sebe je skuhala že opoldne, zame pa še posebej pozno popoldne, ko sem se vrnil iz Ljubljane.

Zaposlitev in ukvarjanje s podjetništvom sem prekinil le za obdobje 1990-1992, ko sem bil profesionalni delegat in funkcionar v Skupščini RS. Takoj ko nisem bil več v politiki, sem se vrnil v podjetništvo. Družba IUS SOFTWARE d.o.o., katero sem ustanovil leta 1989, se je ves čas do danes lepo razvijala, dobro poslovala in dajala kruh vse večjemu številu delavcev.

 Po skoraj 30 letih ima danes preko 100 zaposlenih v treh različnih državah (Slovenija, Hrvaška, Turčija) in se vse bolj vključuje v mednarodno poslovno okolje - sedaj pod firmo LEXPERA SA v solastništvu mednarodnega investicijskega sklada Royalton Partners.

Tuje investitorje je pritegnila predvsem najsodobnejša tehnologija, na kateri temelji glavni produkt Pravni informacijski sistem IUS-INFO, katerega sem tudi ustanovil že daljnjega leta 1989. Na to podjetniško zgodbo o uspehu sem upravičeno ponosen.

Leta 1993 sem se poročil in skupaj z ženo Mirjam Kranjac Tomažič ustanovil družino. Dobila sva dva otroka: Tone Tomažič sedaj študira pravo, hčerka Marjana Tomažič pa biološko raznovrstnost.

S politiko se nisem več aktivno ukvarjal, sem pa od same ustanovitve naprej zvesti član Nove Slovenije.

Posebno še od upokojitve naprej (2009) sem precej aktiven udeleženec družabnih omrežij. Rad tudi potujem, kolesarim in fotografiram.