01 Po 45-letni diktaturi

Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji obstajala le ena – levičarska “elita”. Redki desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili popolnoma zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v (omejenih pogojih) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu, ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja. Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti. Mislim, da je bil eden takšnih tudi Lojze Peterle. Verjamem, da je kaj objavljal, vendar zanj nisem mogel zvedeti …

Za mladega človeka s solidnimi talenti in voljo do dela in življenja je bilo v takšni družbi zelo težko živeti, če se ni uklonil in pridružil levičarski eliti. Praktično so imeli določene limite, do kod lahko sega njihova kariera, Zato ne moremo (in ne smemo) obsojati nikogar, ki se je nekoliko uklonil (beri: vstopil v ZK), da bi sploh lahko uresničil svoje življenjske potenciale. Nekateri so sprejeli partijsko knjižico že samo zato, da bi lahko svoj odpor sploh izrazili, znotraj partije, saj drugje za relevantno dejavnost sploh ni bilo prostora. Verjamem, da je bil eden takšnih tudi Janez Janša, saj je  takoj začel »rovariti« in javno delovati v ZSMS, pisati v Mladino (ki je bila tedaj za 180 stopinj drugačna, kot je danes) in je v končni fazi tudi fermentiral slovensko pomlad.

Tudi sam sem v 80. letih začutil, da je čas pasivnosti mimo, da moramo začeti delovati, vsak v svojem okolju in po svojih močeh. Začel sem pisati časopisne članke, vedno bolj na meji uveljavljene avtocenzure. Motila me je predvsem centralistična težnja Beograda, da si še bolj podredi in po srbskem okusu obdela druge republike (spremembe ustave, skupna jedra). V trdnjavi delavstva, 3.500 članski tovarni turbin, »Titovi zavodi Litostroj«, sem se uveljavil kot kulturni animator, izdajal poseben bilten in propagiral obiske raznih disidentskih gledaliških predstav, sumljivih filmov, branje svobodnjaške literature itd. Ko sem leta 1985 organiziral predavanje disidentskega profesorja Franceta Bučarja na (prepovedano) temo »sprave«, mi politična nomenklatura Litostroja tega dogodka ni mogla preprečiti na drugačen način, kot da so si izmislili vajo civilne zaščite in nam fizično preprečili vstop v tovarno. V pravniškem društvu sem bil del notranje opozicije, ki je vodstvu parala živce s preveč demokratičnimi stališči in doslednim zavzemanjem za enakopravnost jezikov. Moj nastop, ko sem pri vsejugoslovanskem srečanju pravnikov v Opatiji vztrajal s podajanjem v slovenskem jeziku (in so prvič morali uporabiti simultano prevajanje), je bil kot senzacija zabeležen na prvih straneh časopisov.

Kako lepo je danes slišati naše poslance, ki v Evropskem parlamentu govorijo lepo po slovensko in je vse sproti prevajano.

Kdor pozna razmere v nekdanji Jugoslaviji namreč ve, da je teoretična možnost prevajanja (v vse »enakopravne bratske jezike«) tudi takrat obstajala; in so bili včasih pripravljeni tudi prevajalci, vendar pa so naši politiki praviloma (hlapčevsko) mlatili svojo »slo-srbo-hrvaščino«. Tudi če je bil sestanek v Sloveniji, so takoj »prešaltali« na »drugove i drugarice«, če je bil prisoten le kak neslovensko govoreč udeleženec.

Naj za ilustracijo, kako ukoreninjen je bil takšen poniževalni odnos do lastnega jezika, navedem »afero« iz leta 1985:

Kot se bodo spomnili starejši kolegi, je bilo vsako leto Jugoslovansko posvetovanje pravnikov v gospodarstvu – v Opatiji. Mene so zaprosili, da naj bi predaval o uporabi računalnikov v pravu. Napisal sem referat ter ga pravočasno poslal, tudi prevedenega (v srbohrvaščino), tako da so ga lahko udeleženci prejeli v obliki pisnega gradiva. Ker sem vedel, da so do takrat vsi (številni) slovenski predavatelji »iznašali« svoje prispevke v slo-srbo-hrvaščini, sem bil v dilemi, ali naj svojo namero, da bom pa jaz govoril kar v slovenščini, pred tem izrecno napovem (in tvegam, da me bodo zelo intenzivno prijateljsko prepričevali, da to pač ni praktično, da me ne bo nihče nič razumel itd.) Ali pač izkoristim svojo ustavno pravico kar neposredno pred skoraj 1.000 glavo množico, zbrano v veliki kristalni palači. Odločil sem se za slednje, čeprav sem kar malo slutil, da ne bo šlo vse gladko. Mladim bralcem naj pojasnim, da je bila načelna raba (vsaj) vseh (treh) jezikov v Jugoslaviji povsod zapisana (v ustavi, zakonih in tudi v statutu Zveze društev pravnikov

Jugoslavije …), vendar se je nekako kar predvidevalo, da npr. Slovenci razumejo Srbe, slednji pa njih ne, in da je zato logično, da se na vseh skupnih sestankih govori srbsko (hrvaško). Meni pa se je zdelo neumno, da Slovenci ne izkoriščamo niti tistega, do česar imamo vso pravico …

Ko sem stopil za govornico, sem takoj povedal, da imajo vsi udeleženci prevod mojega referata pred seboj na mizi in da mi bodo potem lahko sledili. Ampak, jaz sem to povedal v slovenščini in že to je bilo dovolj … Zašumelo je kot v čebelnjaku … Bil sem pripravljen in sem začel govoriti … Zašumelo je še bolj … Po nekaj stavkih se je začelo žvižganje … Nadaljeval sem … (če se ne bi že prej psihološko pripravil, bi bilo to bolj težko) … Ljudje so začeli vstajati … Nisem se dal … Skušali so me prekiniti s ploskanjem … Malo sem se pošalil: »Hvala, hvala, vidim, da vas to novo področje prav navdušuje.« To jih je še bolj razbesnelo! Čeprav sem se zavedal, da je delovno predsedstvo (po eden iz vsake republike in pokrajine) v veliki zadregi, sem tudi vedel, da poti nazaj ni več. Čeprav sem srbohrvaščino sicer obvladal, pač nisem hotel popustiti …

Zadevo je do neke mere potem rešil slovenski član delovnega predsedstva – prof. Šime Ivanjko, ki se je ponudil, da bo simultano prevajal. S tem sem se seveda strinjal in pristopil je h govornici in sva začela … Potem ko je dobra tretjina udeležencev zapustila dvorano (pa je še vedno bilo prisotnih več kot 500 ljudi), sva lepo nadaljevala, stavek za stavkom, jaz v slovenščini, on v srbohrvaščini … Takih prizorov je bilo dotlej v Jugoslaviji bolj malo … Ampak, bili smo v 80-ih letih in vse to je imelo že globoko ozadje … Velikosrbski načrti za močnejšo centralizacijo države so povzročali nestrpnost z njihove strani, med Slovenci pa je bilo tudi vse več nezadovoljstva in disidentskih akcij, kot je bila tudi moja …

S prof. Ivanjkom se rada spominjava tega prizora in vedno nasmejeva, ko omeniva »miško«. Tega izraza dotlej v zvezi z računalništvom še niso kaj dosti uporabljali in ko sem prvič omenil, da z miško nekaj lahko podčrtamo, si profesor še ni znal predstavljati, kako je to videti, in kako bi besedo »miška« ustrezno pojasnil. Za njegovo vlogo sem mu še vedno globoko hvaležen, tudi zato, ker mi ni »nacionalistične avanture« nikoli očital (kot so to tedaj storili številni drugi slovenski pravniški strokovnjaki).

02 Obravnava pred ustavnim sodiščem Jugoslavije

Za ilustracijo, kako zahtevnih nalog sem se včasih moral lotiti, naj opišem, kako sem šel novembra 1990 v Beograd zagovarjat odločitev slovenskega parlamenta o samostojnosti Slovenije.

Potem ko smo kar hitro uresničili Demosove predvolilne napovedi in sprejeli Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, je nanjo takoj reagirala centralna jugoslovanska oblast, in to tako politično kot tudi pravno.

Že iz naslova tega akta je razvidno, kako izzivajoč je bil za (tedaj še močno) državo in kaj je napovedoval. Pred Zveznim ustavnim sodiščem je bila deklaracija napadana kot protiustavna in ji je pretila razveljavitev (kar je bilo za nas tedaj sicer že ireleventno). Ko je predsednik našega parlamenta dobil obtožnico in poziv na glavno obravnavo, se je takoj odločil, da v Beograd ne bo šel sam, ampak da bo tja poslal dovolj nižjega predstavnika – predsednika Zakonodajnopravne komisije.

In tako sem se moral kar dobro pripraviti, saj sem vedel, da me bo »zasliševalo« 12 ustavnih sodnikov, po stroki večina uglednih profesorjev. Moral bom kar dobro obvladati pravno teorijo pravico narodov do samoodločbe. Zanesel sem se, da me bo pri tem podpiral vsaj slovenski sodnik dr. Kristan, kar se je dejansko tudi zgodilo. Dogodku pa so se beograjske oblasti namenile dati tudi velik medijski poudarek in velikanska ovalna dvorana je bila kar nabita s TV in filmskimi kamerami.

Zgodilo pa se je, da je imel moj avion iz Ljubljane več kot enourno zamudo. Nič hudega, so pač vsi skupaj počakali ... Ko me je uradni avtomobil pripeljal do Ustavnega sodišča v Novem Beogradu, sem že vedel, da je moralna zmaga naša, saj so me pričakali, kot verjetno dotlej niso še nobenega slovenskega predstavnika: z uradno prevajalko (?).

Predsednikov pozdrav ‘Dobar dan’ je v sprejemni avli takoj prevedla z ‘Dober dan’.

Od kje nenadoma takšna subtilnost do slovenskega jezika, ko pa so že desetletja slovenski politiki v Beogradu hlapčevsko tolkli ‘srbohrvaščino’? Bili so realisti in vedeli, da je v Sloveniji sedaj na oblasti Demos in morda tudi to, da jaz v njem sodim bolj v ‘trdo’ jedro, s še posebno občutljivostjo do jezika in nacionalnosti (o čemer jih je morda podučil kar dr. Kristan?). Ker niso hoteli narediti še kakšne nepotrebne proceduralne napake, so prebrali vse številne določbe o enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov in aktivirali prevajalne naprave, ki so bile dotlej tam v glavnem neuporabljene. Priznam da sem si slušalke pred vsemi uperjenimi kamerami nadel predvsem iz načelnih razlogov in da me je sprotni prevod bolj motil, kot mi je koristil (saj sem vse razumel), vendar sem se (tudi jaz) zavedal pomembnejšega načelnega učinka, predvsem pa tega, da dosledno uporabljam slovenski jezik.

Ocenjujem, da sem ustno obrambo slovenske samostojnosti dobro izvedel, čeprav je bil rezultat seveda že vnaprej znan: vsi sodniki, razen slovenskega so glasovali za ugotovitev neustavnosti naše Deklaracije.

Poudarjam, da je šlo vsaj z naše strani za povsem formalen dogodek, ki ni in ne bi mogel (več) preprečiti naše usmeritve. Temu ustrezen je bil tudi medijski odmev, saj so bili naslednji dan članki v slovenskih časopisih dokaj majhni (sicer na prvih straneh), v beograjskih pa veliko obsežnejši.«

03 Usodni volilni sistem

Potem ko je Demos uspešno zaključil oba svoja glavna cilja – demokracija in samostojna Slovenija – je ostalo še veliko nedokončanega za uspešen zaključek tranzicije. Potrebno bi bilo vsaj še nekaj mandatov, da bi se utrdil normalen evropski demokratični sistem, brez ostankov preteklosti.

Tega pa so se seveda najbolj bale stare sile in so zato, s pomočjo nekaterih vodilnih funkcionarjev Demosovih strank naredili vse, da Demos ne bi znova zmagal na naslednjih volitvah. Ni pa bilo dovolj, da so ga (vsaj na republiškem nivoju) razpustili, ampak je bilo tudi zelo pomembno, kakšen volilni sistem bo Slovenija imela. Najbolj so se (predvsem stari) levičarji bali – večinskega volilnega sistema – mi (Narodni demokrati in večina v drugih pomladnih strankah) pa smo nasprotno pričakovali, da bodo prav v takem volilnem sistemu, ali vsaj v kombiniranem, nove stranke slovenske pomladi lahko zmagale in nadaljevale z Demosovim projektom.

Čeprav so v nameri, da preprečijo večinsko usmerjen (ali vsaj delen, kombiniran) volilni sistem, z Bučarjem na čelu, uporabljali tudi razne pravniške »argumente«, je bilo vsem jasno, za kaj gre. To je razvidno tudi iz prispevka Toneta Peršaka, ki je seveda, kot član Demokratske stranke, že pripadal levemu bloku, v Delu z naslovom; »Sistem kot past za kaline«.

»Vidimo, da sistem, ki ga Slovencem ponuja NDS … omogoča, da se oblasti pravzaprav v celoti polasti stranka ali koalicija, ki je dobila nemara celo manj kot 40 % od vseh oddanih glasov volivcev. In ravno za to očitno gre. NDS predvideva, da bi sprejem volilnega zakona, ki ga predlaga, omogočil, da morebitna koalicija sedanjih opozicijskih strank (NDS, LSS, SLS in verjetno SKD) in še katere od dosedanjih zunajparlamentarnih strank, zbere na volitvah toliko glasov, da bi jim to omogočilo absolutno večino pri zasedbi poslanskih sedežev v državnem zboru. Ker je zelo težko pričakovati, da bi se preostale parlamentarne in zunajparlamentarne stranke lahko združile v enotno programsko (predvolilno) koalicijo ali vsaj v dve enako močni, bi »desni« koaliciji za takšno zmago lahko zadoščalo celo samo 35 % glasov …«

Skratka: Bog ne daj, da bi Demosova koalicija še enkrat zmagala na volitvah in (čisto zares) zavladala, kot na primer kakšna CDU-CSU koalicija v Nemčiji! Potem bi Slovenija prehitro stabilizirala politični sistem in se ne bi moglo nadaljevati po starem … Pa čeprav bi potem tudi nasproten politični blok - levica – imel popolnoma enake možnosti, da zmaga »celo z manj kot 40 %« … Ampak s proporcionalnim volilnim sistemom bo lažje še desetletja begati volivce z ustanavljanjem vedno novih strank (tik pred volitvami) ter s pomočjo starih medijev ter indoktriniranega šolstva ohranjati neupravičene privilegije »zmagovalnega tabora« …

04 Neupoštevani argumenti za volilni sistem

Tu pa so moji tedanji argumenti, kot sem jih prepisal iz rokopisa, pripravljenega za neko srečanje na temo volilnega sistema:

Narodni demokrati se zavedamo, da imata oba možna volilna sistema – večinski in proporcionalni – vsak svoje dobre in slabe lastnosti. Prav zato se zavzemamo za kombinacijo obeh sistemov – da bi se v Državni zbor volila vsaj polovica od kandidatov – posameznikov, enakomerno porazdeljenih po vsej Sloveniji, drugo polovico pa s pomočjo strankarskih list.

Na zadnjem medstrankarskem usklajevanju pa je prišlo do dramatičnega obrata, ko so predstavniki drugih strank (ki so doslej zagovarjale kombiniran sistem) nenadoma popolnoma spremenili svoja stališča in privolili na najslabšo možno rešitev – na čisti proporcionalni sistem.

V zvezi z našim predlogom, naj se glede tega vprašanja izvede javna razprava, je bila na sestanku celo izrečena misel, da bi se tako ali tako večina ljudi izrekla za to, da ne bi volili le strank, ampak tudi posameznike.

Toda kaže, da je prevladal interes ožjih strankarskih vodstev, ki bodo v proporcionalnem sistemu veliko lažje izvoljeni, kot pa če bi se morali pomeriti – soočiti s konkretnimi protikandidati in v ožjih volilnih enotah.

ND opozarjamo predvsem na naslednje glavne slabosti čistega proporcionalnega sistema (in to ta sistem je, saj so preferenčni glasovi v praksi le »pesek v oči«).

1. Sistem je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki v 43. členu zahteva, da ima vsak državljan pravico biti voljen. V tem sistemu pa kandidati, katerih ne podpirajo stranke, praktično nimajo nobene možnosti za uspeh.

2. Številna območja in celo dosedanje cele občine bodo ostale popolnoma brez svojih predstavnikov v Državnem zboru, saj bo večina poslancev izvoljena iz vrst strankarskih vodstev, prebivajočih predvsem v velikih urbanih središčih, največ v Ljubljani.

3. V Državni zbor bo prišlo zelo veliko število strank, kar bo za dolgo časa zagotavljalo politično nestabilnost, stalno menjavanje koalicij in vlad. Pri tem pa bo spremembo takšnega (slabega) volilnega sistema kasneje zelo težko doseči, zaradi potrebe po 2/3 večini poslancev pri glasovanju).

4. Namesto da bi se koalicijske povezave sklepale (ali vsaj napovedovale) že pred volitvami, kar je bolj pošteno do volivcev, se bo to dogajalo šele po volitvah, tudi v takšnih kombinacijah, na katere volivci ne bi nikdar privolili.

5. Namesto, da bi poslance dosedanje prve demokratične skupščine, ki je bila izvoljena še v dokaj improviziranih okoliščinah, zamenjali tudi povsem novi, sposobni in mlajši kandidati, bodo v glavnem izvoljeni isti poslanci, kot doslej, v glavnem iz strankarskih vodstev.

Raziskave javnega mnenja, izvedene v preteklem letu, so popolnoma jasno pokazale, da večina ljudi želi voliti posameznike – ljudi z imenom in priimkom, ne pa le stranke. Bojimo se, da bodo ljudje šele tik pred volitvami spoznali, kako so bili ogoljufani za neposredne volitve, kar bo imelo za posledico tudi slabo udeležbo na volitvah … ali pa šele po volitvah, kar bo še slabša popotnica novemu Državnemu zboru.

ND se bomo zato še naprej zavzemali za to, da bodo lahko volivci izbirali med svojimi lokalnimi – posamičnimi kandidati, ne pa le med strankami. Naši poslanci pa bodo v skupščini skušali zakonski predlog ustrezno spremeniti, če pa jim to ne bo uspelo, bodo glasovali proti takšnemu zakonu.

05 Trenja med vodstvom in članstvom v SDZ

Na volitvah leta 1990 je bila sicer stranka SDZ na zmagoviti strani Demosa, vendar vodstvo ni skrivalo razočaranja, ker je Peterletova stranka SKD dobila več glasov. Do tedaj je namreč SDZ veljala za nesporno voditeljico in favoritinjo novih demokratičnih sil. Kar nekaj njenih političnih veljakov se je verjetno pred volitvami videlo v vlogi mandatarja, vendar je po dogovoru to mesto pripadalo Demosovi stranki, ki bi dobila največ glasov na volitvah. Hočeš nočeš je bilo treba vodstvo Vlade prepustiti Peterletu, katerega so mnogi funkcionarji SDZ videli kot preveč »klerikalnega«.

To vem iz prve roke, saj sem takšne ocene slišal na neformalnem sestanku ob pivu, ko smo proslavljali (skupno) zmago na volitvah. Vsaj za dr. Bučarja se spomnim, da je uporabljal besedo »klerikalni«, kar se je za mene zdelo zelo nelogično, ker pač v delovanju in stališčih Peterleta nisem videl ničesar klerikalnega.

Sicer pa je že od samega začetka v SDZ obstajalo precejšnje nasprotje glede političnih stališč ter vrednot - med vodstvom in večino članstva. Večina vodstva (predvsem pod vplivom predsednika Rupla) je bila pretežno levičarsko usmerjena in delno celo pripravljena igrati vlogo nekakšne “dvorne opozicije” silam prejšnjega sistema. Morda je obstajal celo kak dogovor, naj bi ob morebitni zmagi Demosa na volitvah 1990 SDZ preprečila dosleden prevzem oblasti s strani novih demokratičnih gibanj oziroma vsaj preprečila njihov “revanšizem”. Skratka zaščitili naj bi nosilce prejšnjega sistema ter Sloveniji zagotovili nadaljnjo pretežno levo provenienco.

Nasprotno pa je večina članstva vstopila v SDZ z iskreno željo po spremembi družbenega sistema in vzpostavitvi demokracije (ter seveda osvoboditvi Slovenije izpod jugoslovanskega jarma) ter so bili mnogi tudi izrazito protikomunistično usmerjeni. Ker je vodstvo v svojih javnih stališčih izražalo avtentično voljo večina članstva le glede nacionalnega vprašanja, ne pa tudi negativnega odnosa do komunizma in njegovih nosilcev ter naslednikov, je prihajalo do vse večjih trenj in napetosti med vodstvom in “bazo”.

To je kulminiralo na III.kongresu SDZ v Cankarjevem domu, ko je večina članstva (na zelo demokratičen način) izrekla jasno nezaupnico dotedanji politiki vodstva SDZ ter preprečilo zasuk stranke v levo. Na žalost je peščici izrazito levo usmerjenega vodstva (okrog Rupla) sledilo tudi precej drugih intelektualcev, predvsem zaradi prijateljskih vezi, in tako stranko dokaj osiromašilo.

Največjo napako je naredil Janez Janša, ki bi po svoji politični filozofijo gotovo sodil prav v to stranko (on je bil celo glavni avtor novega “prevratniškega” programa), vendar zaradi velikega števila prijateljev med odhajajočimi “demokrati” ni mogel ostati med Narodnimi demokrati. Če pa bi ostal - kot predsednik, kar mu je bilo ponujeno, potem bi bili Narodni demokrati močna stranka, na volitvah 1992 bi prišli v parlament (Jelinčič jim ne bi mogel pobrati glasov, kot jih je tako “oskubljenim” in brez karizmatičnega vodje) in levica ne bi zmagala na volitvah, saj bi bila močnejša desna koalicija.

06 Resnica o plebiscitu

Resnično sem ponosen, da sem lahko sodeloval pri najbolj uspešnem projektu v slovenski zgodovini: pri vzpostavitvi samostojne, neodvisne in demokratične države Republike Slovenije. Jasno je, da si danes zaradi izredno pozitivnih posledic za vse njene prebivalce in za deželo kot celoto, zasluge za to lastijo celo tisti, ki so bili zraven s figami v žepu. Tako uradni ideologi in ideologinja (za njimi pa to predvsem ob obletnicah do onemoglosti ponavljajo razni »neodvisni« kolumnisti) že desetja let skušajo indoktrinirati malce prirejeno resnico o ključnem dogodku – plebiscitu. Zaradi mene lahko to delajo še deset naslednjih let, pa se ne bo niti za milimeter spremenilo moje stališče, do katerega sem prišel kot aktivni član tedanje poslanske skupine DEMOS.

Po porazu na prvih svobodnih volitvah se večina bivših politikov (sedaj kot opozicija razdeljenih v nekaj manjših strank) ni prav nič iskreno želela iz Jugoslavije. Po eni strani so bili na Beograd čustveno navezani, saj so tja vodile vse njihove niti preteklih desetletij in so imeli tam tudi veliko prijateljev, po drugi strani pa so instinktivno čutili, da bi tam lahko še dosti več časa imeli močno zaslombo za svoja politična (socialistična, komunistična) stališča, kot pa bo to v novi demokratični Sloveniji. Ker pa je bilo prevladujoče javno mnenje v Sloveniji že izrazito v smeri samostojnosti, si proti temu niso upali več javno nastopati. Ker so bili v parlamentu v manjšini, je bila njihova zadnja (skrita želja) šansa prav referendum, če bi »propadel«, kar pomeni, da za samostojnost ne bi bilo dovolj glasov.

Pri vsakem referendumu pa je bistveno vprašanje kvoruma – pravila o tem, kdaj je odločitev sprejeta in kdaj ne. In prav zato so se tako zagrizeno zavzemali za uveljavitev tako imenovane »kvalificirane večine«, kar pomeni, da mora »za« glasovati večina vseh volilnih upravičencev, ne glede na to, koliko se jih volitev udeleži. To pa v praksi lahko pomeni, da odločitev ni sprejeta, če se volitev udeleži na primer 70% volilnih upravičencev in »za« glasuje 70% glasovalcev (0,70 krat 0,70 je 0,49 – manj kot 50%). Nekateri so računali na to, da bodo marsikateri prebivalci Slovenije, ki so bili priseljenci iz drugih republik glasovali »proti« in če bi v zimskem času na dan volitev nenadoma zapadel hud sneg, ki bi otežil dostop do volišč, bi s tem dobili vsaj nekaj priložnosti, da plebiscit propade. To pa bi seveda pomenilo, da s samostojno Slovenijo ne bo nič in da bo ostala v Jugoslaviji.

Meni in še mnogim drugim Demosovom poslancem se je ta slednja možnost seveda zdela povsem nesprejemljiva in tudi krivična: večina prebivalstva (okrog 70%) bi bila za samostojnost, manjšina (okrog 30%) za Jugoslavijo in sprejeta bi bila volja slednjih. Zato smo se zavzemali za navadno večino, po kateri bi se Slovenija odcepila v vsakem primeru, ko bi bilo več glasov »za« kot »proti« (v skrajnem primeru na primer tudi če bi jih 51% glasovalo »za« ob 51% udeležbi). Zakaj bi dopuščali možnost, da bi manjšinska volja prevladala nad večinsko?

Nihče mi še ni pojasnil, zakaj so se naši politični nasprotniki tako krčevito zavzemali za prvo možnost, če je bila njihova volja po odcepitvi (v primeru večinske volje prebivalstva) Slovenije od Jugoslavije iskrena. Saj je bila tudi v našem primeru zaobsežena njihova varianta. Saj bi tudi v primeru 88% glasov »za« plebiscit uspel.

Tudi ne vem zakaj naj bi v primeru našega pravila ljudje kaj manj glasovali »za« kot so sicer. Ideologi sedaj trdijo, da se je s tem kompromisom (na katerega so pristala tudi vodstva Demosovih strank) izrazila nacionalna enotnost in je plebiscit uspel prav zato. Toda saj bi se nacionalna enotnost lahko izrazila tudi v primeru našega (po mojem mnenju bolj demokratičnega) pravila. Opozicijske stranke bi prav tako lahko pozivale k glasovanju »za«, kot so (nekatere bolj, nekatere manj) tudi sicer. Kdo ve, morda bi pa dobili celo 90% glasov »za«, če se ne bi pred tem v parlamentu prepirali o kvorumu in bi namesto o grožnjah, da bomo v samostojni državi »jedli travo« rajši vsi skupaj povedali še kaj bolj vzpodbudnih besed?

Sem pa kot član Demosovega poslanskega kluba že tedaj začutil, kako močni so bili zunanji vplivi »z leve« na nekatere najbolj ključne funkcionarje strank te široke koalicije. To se je najbolj potrdilo pri nenadnem razpustu Demosa, saj smo bili glede tega »navadni« poslanci kar postavljeni pred dejstvo, ne da bi nas o tem kdo kaj vprašal. Da to nikakor ni bilo v skladu z našo večinsko volj, kaže tudi dejstvo, da samega poslanskega kluba enostavno nismo hoteli razpustiti in je še naprej deloval, vendar seveda zelo težko in neučinkovito, če so bila strankarska vodstva že zadosti razcepljena.

07 Prikrito nasprotovanje osamosvojitvi Slovenije – 1

Tako kot je imel Demos dva bistvena cilja (poenostavljeno) - demokratizacijo in osamosvojitev – tako so tudi stare politične sile nasprotovale obema!

Že v letu 1989, ko so bili še trdno na oblasti, so sicer po eni strani začeli z »demontažo« enopartijske (totalitarne) ureditve, ker se je pač začenjal rušiti berlinski zid in s tem komunizem, po drugi strani pa so že začeli z idejami o nestrankarskem pluralizmu ter z infiltriranjem »usmerjevalcev« v nova družbena gibanja ter celo v nove politične stranke. Vendar jih je čas povozil in morali so opustiti idejo o nekakšnem formalnem nadaljevanju »ljudske fronte« v okviru SZDL in se zadovoljiti z oviranjem normalne demokratizacije (=nagajanjem) v prehodnem trodomnem »parlamentu«, vsaj v prehodnem obdobju do drugih volitev. Če bi bile njihove namere o sprejetju normalne evropske demokracije iskrene, bi (se) ukinili Skupščino SRS, razpustili obstoječe »družbeno-politične organizacije« ter razpisali resnično demokratične volitve v nov enodomni parlament. Tako pa so omogočili le omejene demokratične volitve, preimenovali (=prebarvali) totalitarne družbeno-politične organizacije v politične stranke ter s tem za nekaj desetletij dejansko ohranili oblast in v nedogled podaljšali tranzicijo.

Osamosvojitvi Slovenije so stare sile nasprotovale odkrito le do prvih volitev 1990. Ko pa so videli, da je Demos med drugim tudi zaradi napovedi osamosvajanja med slovenskim narodom naletel na največje odobravanje, so začeli svojo navezanost na internacionalizem ter na Beograd skrivati in računati bolj na to, da Demosu nagajajo in s tem ohranijo Jugoslavijo vsaj kot konfederacijo. Še posebno pa so morali takšne svoje intimne usmeritve skrivati po plebiscitu, ko je bilo jasno, da s kakšnim odkritim nasprotovanjem osamosvojitvi ne bi v slovenski javnosti nič kaj uspevali in bi bili na naslednjih volitvah še bolj poraženi. Na novo prebarvane stare politične stranke so se zato predvsem po svojih delegatih v Skupščini RS usmerile v čim večje nagajanje Demosu, pri izvedbi osamosvojitvenega projekta. To mi bo potrdil vsakdo, ki je imel v letu 1991 kakšne funkcije ali naloge za izvedbo plebiscita.

Predsednik SDP (Stranka demokratične prenove) dr. Ciril Ribičič je na koordinaciji strank dejal, da bodo prenovitelji privolili v odcepitev samo ob direktni uporabi sile. Ker bo imel pravni akt odcepitve značaj ustavnega zakona, bo za njegovo sprejetje potrebna dvetretjinska večina, torej lahko tako nasprotovanje pomeni, da zakon ne bo sprejet … (Delo, 22. marec 1991)

Ko je predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije dr. Jože Pučnik, marca 1991 izjavil, da je dozorel čas, da se Slovenija osamosvoji, je predsedstvo Stranke demokratične prenove sprejelo naslednje stališče: »Gospodu Pučniku sporočamo, da bomo res nasprotovali enostranski odcepitvi Slovenije vse dotlej, dokler bodo možnosti za sporazumno razdružitev, oziroma dokler zaradi nasilnih posegov zveznih organov v suverenost Slovenije take odločitve ne bomo primorani enostransko razglasiti … Poslanci naše stranke ne bomo glasovali za predloge, ki nam jih bo 'v nasprotju s plebiscitno določitvijo’ vsiljeval Demos, zato ker jih je javno vnaprej enostransko napovedal njegov predsednik dr. Pučnik. Če te zahteve ne bodo spoštovane, bomo zahtevali, da se o vašem spreminjanju plebiscitne odločitve državljani Slovenije ponovno odločamo na referendumu oziroma na predčasnih volitvah.« (Delo, 23. marec 1991)

Če takšno stališče dopolnimo z njihovim prizadevanjem za »demilitarizacijo Slovenije« ter izrazitim nasprotovanjem zakonodaje za vzpostavitev slovenske vojske, je jasno, da so osamosvojitvi izrazito nasprotovali: V primeru nasilnega nastopa JLA, bi se Slovenija pač ne mogla (u)braniti …

V tistih kritičnih časih, ko je po Balkanu že tekla kri in sta si Demosova ministra Janša in Bavčar prizadevala, za čim hitrejšo vzpostavitev obrambnih sil Slovenije, so stare - nove stranke tedanje opozicije kar tekmovale v tem, kako takšne aktivnosti čim bolj otežiti. Na skupnem delovnem posvetu Liberalno demokratske stranke in Socialistične stranke Slovenije, ki je potekala 21. marca 1991, so se pogovarjali, kako bodo čim bolj nagajali Demosu: O demilitarizaciji imata stranki različni stališči. LDS nanjo prisega, medtem ko socialisti mislijo, da je najboljša rešitev trajna nevtralnost z majhno vojsko. Obe stranki pa poudarjata, da je treba stroške za vojsko in oboroževanje zmanjšati. (Delo, 22. marec 1991)

Dr. Lev Kreft za NIN: Če naj bi začeli iz nič, so potrebne nove generacije, ki bi lahko ustvarile nekaj novega. O tem, kako živeti skupaj, ne bi ugibal. Pripadam generaciji, ki je bila zaljubljena v Jugoslavijo, vse to pa govorim, ker sem razočaran: to je negativna podoba ustvarjenega. (Delo, 2. april 1991)

Dr. Lev Kreft za Nedeljno borbo: Jaz pravim temu »kardeljansko prednjačenje«, ki se nadaljuje, in mislim, da v bistvu ne pomeni nič dobrega. V širšem okviru to slovensko prednjačenje ni dobro, ker sili vse druge, da se opredeljujejo enako, nastajajo enaki bloki, nove možnosti za povezovanje pa se ne odpirajo …

08 Prikrito nasprotovanje osamosvojitvi Slovenije – 2

Stranka, katere predsednik je bil še do pred kratkim Milan Kučan, ki ni nikoli iz nje izstopil, temveč le zamrznil članstvo (sedanja stranka SD), je še en teden pred napovedano osamosvojitvijo le-tej izrecno nasprotovala, ter se zavzemala za obstanek v nekakšnem preostanku Jugoslavije: »Osamosvojitev je za nas sprejemljiva samo, če je povezana s ponudbo za povezavo z ostalimi jugoslovanskimi republikami v skupnost suverenih držav, je povedal na današnji tiskovni konferenci predsednik SDP dr. Ciril Ribičič, ko je pojasnjeval poziv za oblikovanje skupnosti držav, ki so ga včeraj na sestanku na Otočcu oblikovale tri prenoviteljske stranke iz BiH, Hrvaške in Slovenije.« (Delo, 18. junij 1991)

Sindikati se sicer kot edina »družbeno-politična organizacija« niso prelevili v politično stranko, so pa v navezi s prenovitelji nagajali Demosu in njegovi vladi prav v najbolj kritičnih časih za osamosvojitev. Sekretar Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Rajko Lesjak je v odprtem pismu Bučarju in Peterletu, »Bojim se vaše demokracije« uporabljal takšne izraze: »V hramu demokracije glasovanje spominja na stare čase … demokracijo je najlaže disciplinirati z diktaturo … Mar ne vidita, da je demokracija v krizi, da je v zatonu?... naravnost katastrofalen položaj gospodarstva, namerni stečaji podjetij, pomanjkanje dela in vse večja brezposelnost ter socialna ogroženost, nespoštovanje delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb povzročajo vse večjo agonijo delavstva … vse kaže, da bo beseda oblasti zastavljena za »dobro« izurjene vojake, ki bodo lahko branili tovarne in trgovine pred lačnimi delavci …« (Delo, 13. marec 1991)

Ko opisujemo politično stanje v Sloveniji v obdobju med plebiscitom in dejansko osamosvojitvijo, ne smemo zanemariti niti pomembne vloge medijev (MSM). Komercialnih televizij praktično še ni bilo, javna RTV pa še nič kaj »prezračena«. Dnevniki so bili vsi še bolj na strani opozicije (=starih sil), razen začetniškega Slovenca. Mladina, ki je bila še do leta 1988 pomemben dejavnik na disidentski strani, je že spet (za nekaj desetletij) pokazala svojo rdečo barvo. Slovenski politični barometer je že uspešno deloval in ustvarjal javno mnenje. Aprila 1991 je bil vrstni red »priljubljenih« politikov (že/še) naslednji: 1. Drnovšek, 2. Kučan, 3. Zlobec, 4. Peterle, 5. Ribičič, 6. Kmecl, 7. Smole, 8. Školč, 9. Rupel, 10. Vika Potočnik … (Delo, 1. april 1991)

Ko so pri Delu aprila 1991 opravljali anketo o osamosvajanju, so vprašanje »začinili« takole: »Osamosvojitvi Slovenije razmere niso naklonjene. Gospodarstvu gre vse slabše, proti naši samostojnosti je že vsa Jugoslavija, nasprotujejo nam v tujini. Če se osamosvojimo, utegne biti še huje. Pomislite, da bi imeli bencin na bone, ne bi mogli v tujino itd.« S takšnim uvodom so dosegli, da je (naj bi) ZA ODCEPITEV NE GLEDE NA POSLEDICE glasovalo le še 30,0 % ... (Delo, 26. april 1991)

Sicer pa so uboge državljane že zjutraj praviloma pozdravljale radijske opazke o katastrofi, v katero jih vodi Demosova oblast, in Francove karikature v Delu, kjer so bile narisane podirajoče se bolnišnice in šole (Delo, 28. marec 1992) ali pa zevajoči prepadi, kamor vodita Slovenijo Peterle in Janša …

Skromne poskuse za tako potrebno pluralizacijo medijev (zagonska sredstva za nove medije, ki bi bili vsaj malo naklonjeni osamosvojitvi) je opozicija pričakala na nož. Mile Šetinc »je opozoril, da česa takega ni nikjer po svetu. Kam bo šel ta denar – za Mladino, Delo, Neodvisni Dnevnik ali za obnovo klerikalnega Slovenca? Njegov strankarski kolega Mojmir Ocvirk pa je dejal, da bi si novi časopis upal delati za polovico nižjo vsoto denarja od predvidene.«

Prenovitelj Milan Balažic je v družbenopolitičnem zboru ostro protestiral, da bi šel denar vseh slovenskih davkoplačevalcev za »vladni oziroma Staničev časnik Slovenec«, ki naj bi pomenil piko na i v tako imenovani pluralizaciji medijev, v katerih zdaj na vodilnih mestih ni ustrezna kadrovska struktura, zato naj bi namenili denar za posebni vladni časopis. »Ta vlada misli, da bo boljša in pridnejša, če bo sama o sebi boljše pisala. Res je, da v tem trenutku v Sloveniji ni časnika, ki bi o vladi pisal dobro, ker tudi nima podlage tako pisati.« je dejal Balažic in poudaril, da bi to postavko morali vreči iz proračuna, saj ne gre za nič drugega kot za Demosov narcisoidni prispevek. »Predlagam za jutrišnji naslov, ko bomo ob glasovanju o proračunu tako ali tako preglasovani, naj bo 'S traktorjem čez opozicijo'.« (Delo, 28. marec 1991)

Človek, ki je že tedaj, tako kot še desetletja kasneje, stal za vsemi temi »starimi silami« - Milan Kučan – seveda ni po plebiscitu nikoli direktno nasprotoval osamosvojitvi, vendar pa je to delal bolj prefinjeno ter indirektno. Natančna analiza njegovih javnih izjav v funkciji predsednika (Predsedstva) nam to potrjuje. Na pomembnem skupnem zasedanju je bistvo podal že v prvem predlogu: »Postopek razdružitve dosedanje SFRJ je treba opraviti nenasilno, demokratično, postopno in SPORAZUMNO.« Vsakdo, ki je poznal tedanje razmere v propadajoči državi, je lahko sklepal, da to v bistvu pomeni: NIKOLI, saj se ni dalo več dogovoriti o ničemer, niti o dosti manj pomembnih vprašanjih. Kučan je zato predlagal navidezno rešitev: »Vsa vprašanja v zvezi s pravnim nasledstvom (sukcesijo), to je v zvezi z ureditvijo pravic in obveznosti dosedanje SFRJ, se obravnavajo IN REŠUJEJO v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava, zlasti s tistimi, ki so povzeta v znanih dunajskih konvencijah.«

Demosovi poslanci smo Kučanovo pravo namero spregledali in nismo privolili na njegov postopek, saj smo vedeli, kam (in kako dolgo) vodi »postopek po načelih mednarodnega prava, to je pred mednarodnim sodiščem ali pred mednarodno arbitražo. Za mednarodno posredovanje pridejo v poštev tudi institucije Konference o evropski varnosti in sodelovanju, vključno s Centrom za preprečevanje konfliktov na Dunaju …« (Delo, 25. april 1991)

Kako prav smo imeli, mi potrjujejo dogajanja skoraj tri desetletja kasneje, ko vidim, kako dolgo in na kakšen način poteka reševanje mejnega spora med Hrvaško in Slovenijo (ko je ta že utrjena in ugledna samostojna država) – za nekaj kvadratnih kilometrov morja … Če bi se Slovenija tedaj zanašala na kar koli ali kogar koli zunaj, ne bi bila nikoli samostojna država!